Čeprav moji neposredni sorodniki prihajajo z Dolenjske, Gorenjske in s Krasa, sem avstrijsko Koroško vedno štela za svojo pradomovino, za domovino svojih prednikov. Kadarkoli me pot prvič zanese v kakšen nov kotiček ob Dravi ali v enega od mnogih nekoč slovenskih krajev v Avstriji, me prešine občutek že videnega, kot da se moja duša spominja časov in dogodkov, ko mene sploh še ni bilo. Mogoče je vse skupaj le nekakšen priučen romantični občutek obžalovanja za izgubljenim ognjiščem in zibelko ali pa vonj po krvi in zemlji – nenazadnje je bil moj ded Maistrov borec.

Kakorkoli že, nikakor ne razumem lahkotnosti domačega političnega in diplomatskega manevriranja ter pragmatizma, ko gre za okoli 150 dvojezičnih avstrijsko-slovenskih krajevnih napisov, ki jih po novem, če bo obveljala v Avstriji nova »odprta« uredba, ki jo pozdravlja tudi slovenska vlada, ne bo! Kot da tudi naša oblast pozablja, da imajo Slovenci v Avstriji po 7. členu avstrijske državne pogodbe (ADP) že 51 let...