Tedaj? Ne. Pozneje pa me je ta občutek krivde obremenjeval kot sramota.

Günter Grass, nemška pisateljska in levici naklonjena politična ikona, nobelovec in človek, čigar javna beseda je desetletja imela izjemno moralno težo, je sredi avgusta, tik pred izidom avtobiografije, v časopisnem pogovoru priznal, da je kot sedemnajstletnik ob koncu druge svetovne vojne prostovoljno služil v oboroženih formacijah SS, nato pa je to poglavje svojega življenja za dobrih šest desetletij skrbno skril pred javnostjo. Ne pa tudi pred svojim občutkom krivde in sramu, ki je pozneje vzniknil na pogorišču mladostne prohitlerjevske naravnanosti. Umazana podrobnost iz preteklosti je nekega dne morala priti na dan. Pustimo ob strani ugibanja, ali zato, ker so ji že sicer prišli na sled zgodovinopisni raziskovalci in je bilo zato bolje pravočasno poseči po »samoovadbi«. Verjemimo velikemu pisatelju, da so ga k razkritju prisilili njegovi notranji vzgibi. Recimo temu – vest.

Lupljenj...