Ni presenetljivo, da zlom komunizma leta 1989 privržencev ni pustil nepripravljenih. Poskrbeli so za brisanje revolucionarnih sledi, torej za brisanje narodovega spomina. Zato ljudje postkomunističnih družb tako hitro izgubljajo spomin. Vendar se je dobro spominjati, ne le imeti spomin. Če tega ni, potem ljudje, ki so izkoriščali in zatirali, še vedno veljajo za plemenite in zaupanja vredne.

Teolog dr. Janez Juhant
v Magu
_***
Pravzaprav gre /pri najbolj odprtem vprašanju glede raziskovanja dogajanj, povezanih s prikritimi grobišči/ bolj za psihološko vprašanje, s katerim se stalno srečujemo. Namreč zakaj tudi od ljudi, ki so pri pobojih sodelovali na nižjem nivoju, kjer je jasno, da ne bo nihče preganjan, ne dobimo nobenih informacij. Mislim denimo na nekoga, ki je sodeloval pri prevozu teh nesrečnikov, na nekoga, ki je stražil okolico jame, ko se je to izvajalo, ali nekoga, ki je v zaporu vedel, da ljudi odvažajo zato, ker jih peljejo pobit....