Bliža se 25. junij, dan državnosti. Med državnimi prazniki je ta največji, kot velika noč pri kristjanih. Seveda v verskem pogledu praznika nista primerljiva, toda ljudje živimo kot državljani in kot kristjani. Bogu moramo dajati, kar je božjega, »cesarju«, kar je cesarjevega.

Včasih je bilo cerkvenih praznikov veliko več. Ljudje so se nanje začeli pripravljati že najmanj en popoldan prej, ko so pospravili okoli hiš. Praznični dan so zaznamovali obisk cerkve, praznični obed in popoln počitek. Po drugi svetovni vojni smo se precej pokvarili. Cerkvenih praznikov, razen 1. novembra, nismo smeli praznovati, državnih v glavnem nismo sprejeli.

Ne zato, ker bi bili tako delavni, da bi se branili brezdelja, ampak zato, ker so bili prazniki zlorabljani v politične in ideološke namene. Spominjam se, kako smo za 1. maj kopali temelje, betonirali plošče, pokrivali hiše, sadili trte … Letos sem prvič opazil, kako so ljudje začeli praznovati 1. maj. Številni so se odpravili na...