Kot reden »vozač« v službo sem obsojen na poslušanje radia. Dolga leta profesionalno »deformiranega« poslušanja – ko je poslušalec tudi sam novinar – puščajo za seboj bolj ali manj (ne)sistematične ugotovitve o tem, kateri izmed radijskih novinarskih kolegov in kolegic ti je bolj oziroma manj všeč. Še predobro se spomnim, kako sem pri enem izmed njih redno ugotavljal, da bi moral, če bi na FDV-ju delal izpit iz poročevalstva, vedno znova pasti, saj ni znal narediti klasičnega poročila, ne da bi vanj nedopustno primešal mnenjskih prvin.

O imenih se, če o njih nimaš kaj lepega povedati, običajno ne govori, saj se sicer zdi, da gre za »napad« ad personam, a tokrat bom naredil izjemo. Govorim o nekdanjem dopisniku RA Slovenija iz ZDA Mateju Šurcu. Na svoje negodovanje ob njegovem pristranskem načinu predstavljanja ameriškega dogajanja sem se (ne)hote spomnil zaradi peticije zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji, ki jo je Šurc napisal skupaj s kolegom z V...