»Ko se je Jožef zbudil, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi« (Mt 1,24).

Sanjam ni pripisoval globokega pomena le psihoanalitik Sigmund Freud, v vseh kulturah in civilizacijah so imele posebno mesto. Tudi Sveto pismo je polno oseb, ki se jim je v sanjah razodeval Bog. »Sanje so prazne marnje,« zna povedati slovenski pregovor. Če v tem duhu prebiramo Marijine in Jožefove sanje, bomo hitro lahko rekli, da gre za pravljične pripovedi, ki se z nadnaravnimi posegi poigravajo s težo človeške realnosti. Pod takšno analizo bi se verjetno podpisalo veliko današnjih intelektualcev. Tak pristop pa je prav tako naiven kot tisti, ki ga žal zastopajo mnogi kristjani, ki ne znajo iti dlje od črke, od gole literarne pripovedi, zato dogodku brez premisleka preprosto verjamejo. Kakšna bi bila tretja možnost? Je možen alternativni pristop?

Da! Jožefove sanje je treba prebirati, jih poosebiti in razumeti v njih tisto, kar je nagovo...