Jože Hudeček (foto: arhiv Družine)

Na stotine – prej tisoče – komentarjev je napisal. V njih je z jedkim, slikovitim, baročno bogatim jezikom stresal resnice in pomen teh resnic o kulturi.

Komentarjev ni pisal (le) zato, ker so mu bili vsakdanji kruh, ampak iz globokega prepričanja, ki ga je dobrih štirideset let sugestivno zastopal pred televizijsko kamero, da je kultura prav tako pomembna kot vsakdanji kruh. Kadar je v eter zdrvela njegova beseda, silovita, skrivnostno očarljiva, je oddaja zadihala sočno, sveže, naše. V tistih njegovih temeljitih in razkošnih komentarjih, pa tudi pogovorih, je umetnost – besedna in likovna – dobesedno zaživela. Televizijski gledalci so Jožeta Hudečka svoj čas oklicali za »kulturnega pridigarja«.

Z zgoščenim stavkom, bogatim arzenalom pesništva, prispodob, vzklikov in vprašanj, da je poslušalec pred zaslonom komajda sledil njegovemu impulzivnemu, zgoščenemu in duhovit...