Kot je na družbenem omrežju zapisal zdajšnji ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore, je hvaležen Bogu, da prek svojih služabnikov, škofov in duhovnikov, že 560 let skrbi za svoje ljudstvo na tem področju. »Hvaležen sem tudi vsem vernikom, ki so in ste skozi stoletja in tudi danes radi sodelovali z njimi, da se je širil Kristusov evangelij. Še na mnoga skupna leta!« je zapisal nadškof Zore.

Prve želje po samostojni škofiji segajo v 13. stoletje

Kot je na spletni strani Nadškofije Ljubljana zapisal zgodovinar dr. France M. Dolinar, so bile prve želje po samostojni škofiji v avstrijskem delu oglejskega patriarhata izražene v 13. stoletju, govorilo se je celo o prenosu pičenske škofije v Gornji Grad, a je ostalo le pri načrtu. Po ukinitvi svetne oblasti oglejskega patriarha leta 1420, ko so patriarhi prišli pod beneški vpliv, je postal problem samostojne škofije v avstrijskem delu patriarhata vnovič aktualen.

Zlata bula 6. decembra 1441

Ustanovitev ljubljanske škofije je bila sad političnih ambicij cesarja Friderika III. in pastoralnih premislekov papeža Pija II. Cesar je upal, da mu bo uspelo znova osvojiti Furlanijo in na patriarhov sedež v tedaj beneškem Vidmu spet postaviti svojega podložnika. Zato je z zlato bulo 6. decembra 1441 ljubljanski škofiji dodelil dovolj župnij, da bi lahko bila neodvisna od patriarhata, hkrati pa je na habsburškem ozemlju ohranil še dovolj župnij oglejskega patriarhata, da je lahko izsiljeval Benečane z zahtevo, naj bo vsaj vsak drugi patriarh habsburški podložnik.

Prvi ljubljanski škof Žiga Lamberg. FOTO: arhiv Družine

Papeška bula potrdila obseg škofije, ki ji ga je določil cesar

Papež je na reorganizacijo cerkvene uprave v habsburških deželah gledal izključno z vidika notranje prenove Cerkve. Ljubljanski škofiji je želel podrediti celotno ozemlje oglejskega patriarhata na habsburškem ozemlju, a je moral popustiti cesarjevi voli. Papeška bula, datirana 6. septembra 1462, je tako le potrdila obseg škofije, ki ji ga je določil cesar. Papež Pij II. je nato izvzel ljubljansko škofijo izpod patriarhove jurisdikcije in jo neposredno podredil Svetemu sedežu. Pravico do imenovanja škofov, prošta, dekana stolnega kapitlja in 9 kanonikov si je pridržal cesar kot notranjeavstrijski nadvojvoda.

Od škofa Lamberga do nadškofa Zoreta

Za prvega škofa sta ustanovitelja ljubljanske škofije določila njunega skupnega prijatelja Sigismunda Lamberga, ki je v naslednjih letih upravno, gospodarsko in pastoralno vzpostavil ljubljansko škofijo. Umrl je 8. junija 1488. Žal danes v razvalinah gradu Kamen ni sledu o njegovem grobu, kamor so ga svojci prenesli leta 1678. Do danes je ljubljanski škofiji vladalo 29 škofov (eden, Baltazar Radlič, je umrl pred škofovskim posvečenjem) in 7 nadškofov, od tega 6 metropolitov, je na nadškofijski spletni strani še zapisal dr. France M. Dolinar.