»In ker so bili v sanjah opomnjeni, naj ne hodijo nazaj k Herodu, so se po drugi poti vrnili v svojo deželo« (Mt 2,12).

Mnogi ljudje se iz zapora vračajo po isti poti nazaj v življenje, kot so prišli v zapor. Pot, ki se ponavlja. Ljudje »padejo« prvič, drugič in tretjič v zapor. Preprosto se kar navadijo, da padejo. Nekateri celo poiščejo izgovor, ki jih zadovolji: »Tak pač sem!« Taki s(m)o zaporniki.

Saj me verjetno nihče ne razume, zdi se, kot da govorim samo o zaporu in zapornikih med štirimi stenami. Ali podobno se dogaja v zaporu naših slabosti, grehov, razvad … Kar vračamo se po isti poti.

Modri z Vzhoda pridejo in počastijo novorojeno Dete, Kralja, položijo predenj zaklade, in kar je meni najbolj zanimivo, po drugi poti se vrnejo v svojo deželo. Zakaj že? Ja, ker bi jih na isti poti čakal Herod s svojimi slabimi nameni.

Kaj pa, ko mi pridemo k Jezusu, na obisk, pri vsaki sveti maši? Pridemo k njemu, se mu poklonimo, mu izročimo, kar n...