Povabilu »na večni ples« z Gospodom, ki ga je vse življenje občudoval in se mu bližal na najrazličnejše načine, tudi s pisano besedo, se je odzval p. Miha Žužek. Iz njegove bogate pisane zapuščine smo izluščili nekaj draguljev, ki s pogledom iz višav božjega osvetljujejo človeško življenje. Tja čez, v večnost je ves čas hitela tudi Žužkova misel. Verjamemo, da je sedaj že na cilju, pri Bogu, ki je »prapesem, prabeseda, praljubezen, praresničnost«.


Na pot

Bog se nam razodeva postopno, vedno na »dosegljivem vrhu«.

Od Boga, ki nam pomaga v sprotnih težavicah, se vzpenjamo do Boga, ki grmi iz oblakov in se peni v valovih, nato do Boga prisrčnosti in nežnosti, dokler ne dospemo do Boga sopotnika in do njegovega dokončnega razodetja, Boga izničenja, Jezusa Kristusa. Takšno pot nam je markirala božja beseda.

Bog je vedno večji od naših predstav o njem.
(Vzvalovana bit, 1989)


...