»Komu pa ti zaupaš?« je bila radovedna sošolka.
![]()
»Komu pa ti zaupaš?« je bila radovedna sošolka. »Mami in atiju,« je kot iz topa ustrelila punca v modrem krilu. »Pa te nista še nikoli razočarala?« je bila še naprej radovedna sošolka z dvema kitkama. Tišina. »Včasih ja. Pač ne izpolnita vseh mojih želja. Pa saj imata prav, ko trdita, da vsega v oglasih ne potrebujem.« »Torej jima ne moreš zaupati. Če nista na tvoji strani!« »Ej, to pa ne. Sta na moji strani. Tudi pravita tako. No, na koncu se izkaže, da imata ponavadi tudi prav, ko mi česa ne pustita. Zato jima zaupam.« »O čem se pogovarjate.« »Ah, daj. Saj itak ne bi razumel.« »Uuuu, ženske zadeve,« je ponagajal sošolec. »O zaupanju, če že hočeš vedeti!« »A, upam si pa marsikaj,« se je naredil nevednega. »Ne o upati si nekaj, ampak o zaupanju. No, sem ti rekla, da ne boš ‘kapiral’.« »Bejži no! Veš komu lahko popolnoma zaupaš?« Nagnil se je k njej in ji šepnil na uho: »Bogu. Bog te nikoli ne pusti na cedilu.« Samo pomežiknil ji je...
