Za vse tiste, ki smo sledili papeževemu romanju po Sveti deželi, je to potovanje pomenilo resničen prepih. Z različnih vidikov je bila to svojevrstna prevetritev, saj se je dotaknila številnih težav, ki zaposlujejo in tarejo današnji svet, regije in države, ki očitno ne najdejo izhoda iz njih. Papež je s svojo potjo pokazal na bistvo in smer, v kateri je mogoče iskati rešitev. Da je šel na to pot, je papeža nagnila skrb za mir na svetu, za sožitje med narodi in za združitev v duhu vseh verujočih v enega in istega Boga. V svetu so sile, ki si na vso moč prizadevajo, da bi razdvajale. Menda je Goethe, sicer pisatelj in pesnik, definiral zlo rekoč, da je duh, ki razdvaja. Tudi filozofi govore v istem smislu. Od tod (dia, deliti) diabolus. Največja nesreča je ločevanje tam in v tistem, v čemer bi si morali biti edini.

Ob papeževem romanju se spomnimo besed, ki jih je napisal Dostojevski: »V zgodovini ne triumfirajo milijonske ljudske množice, niti materialne sil...