Preljubi! Sveti! Nadvse čislani in spoštovani Apostol! Moj dragi Pešec!

Priznam, da ne vem natanko, kakšno je bilo videti tvoje oblačilo (toga, tunika, suknja, plašč?), prepričan pa sem, da niso bili, tako kot pri meni, v nevarnosti le rokavi in da si bil pocukan za karkoli, kar je tvojim sodobnikom prišlo pod roke. In priznam tudi, da si bil ponavadi »cukan« iz popolnoma drugih razlogov kot jaz, saj so ljudje od tebe želeli in pričakovali čudežev, znamenja in ozdravitve (glej: Apd 19,11–13, pa tudi: Lk 8,44). Treba pa je tudi priznati, da si si kar nekajkrat z begom reševal golo življenje pred razjarjeno množico in užaljenimi oblastniki, ker lepim besedam nisi iskal lepih mest, temveč si v skladu s svojo vestjo in vero v Vstalega, pravim besedam iskal pravih mest. In jih vedno tudi našel, če ti moja skromna pohvala kaj pomeni.

A če se povrnem k oblačilom, je treba priznati, da si si jih nemalokrat poškodoval, torej: raztrgal, kar...