»Ne spominjajte se prejšnjih reči, ne mislite na nekdanje reči. Glejte, nekaj novega storim« (Iz 43,18–19).

Po večkratnem branju tega odlomka iz knjige preroka Izaija se je v meni prebuja želja, da bi res zmogla puščati stvari in videti novo, ki se mi ponuja. Razmišljam, koliko energije, časa in notranjega prostora mi lahko vzame premlevanje kakega preteklega dogodka. Kolikokrat me določen dogodek, srečanje ali pogovor obremeni in čustveno tako zasede, da ne morem naprej. Ob tem se ustavljam, o tem razmišljam, čustva se kar širijo in so vedno močnejša. Ob tem pa gre mimo toliko novih priložnosti. Vse zato, ker ostaja moj pogled, moje mišljenje in moje doživljanje v preteklosti. K temu se kaj hitro prikrade potrtost in malodušje – ali iz žalosti in bolečine doživetja, ali iz prebujenega občutka osamljenosti in nerazumljenosti, ali pa iz spominjanja, kako je bilo včasih lepo. Mar ni v tem nevarnost, da se v vse to ugnezdi skušnjava in mi vsa ta občutja le še napihuje, da...