Maj je bil v nedeljo z družino pri maši. Zapomnil si je, da je župnik govoril o misijonu, ki ga bodo imeli v postnem času. »Babica, kaj je to odpuščati grehe,« je vprašal v avtomobilu, ko so se vračali domov. »To je tako … Veš, Maj, včasih naredimo kaj takega, kar drugega prizadene. Takrat se mu opravičimo. Ampak to boli tudi Jezusa in pri spovedi se opravičimo še Jezusu. On pa nam, če se kesamo, se pravi, če nam je žal za to, kar smo naredili, odpusti naše grehe,« je babica poskušala preprosto razložiti eno največjih skrivnosti krščanske vere. »O, to je pa tako kot čudežna reciklaža. Jezus izbriše naše grehe in ni jih več. Pa še nobenih ostankov ni,« se je odrezal Maj. »Nekako tako, Maj, ja. No, nekaj ostankov še vedno ostane, ker vsak naš greh pusti za sabo bolečino in trpljenje. Za odpravo teh ostankov pa dobimo pokoro. Odpravimo jih lahko z molitvijo, dobrimi deli, s povrnitvijo škode …« »To je pa res najboljša reciklaža.«