Osmega aprila smo s spominom na prve volitve z večstrankarsko ponudbo stopili v leto dvajsetletnic. Sam spomin ne pomeni dosti, če ne prispeva k izboljšanju današnjega trenutka. Nekateri spomini namreč morijo, drugi oživljajo. Tedaj se je tudi na zunaj začel proces, ki se je v globini javil že prej. Na zunaj postavljamo krajevne in časovne mejnike, ki so za vsakdan potrebni, niso pa nujno izraz globljih vzrokov, brez katerih dogodkov na površju ne bi bilo.

Ko se z današnjega gledišča oziramo nazaj, se z zaskrbljenostjo kmalu vprašamo, ali je to, kar imamo danes, tisto, kar smo takrat imeli v mislih, ko smo s skoraj 90-odstotno večino začeli sodelovati v javnih zadevah, česar prej desetletja nismo smeli. Kdo si je takrat mislil, da bodo po dvajsetih letih v Ljubljani poimenovali ulico po diktatorju Titu? Pa da bomo na demokratičnih volitvah še vedno volili tiste politične opcije in ljudi, ki so prej desetletja kolaborirali s totalitarnim sistemom? In da po dvajsetih letih pr...