Leta 1990, tik pred pogrebno slovesnostjo za pobite v Kočevskem rogu, ki se je v narodov spomin zapisala kot prelomna spravna slovesnost, je prof. Justin Stanovnik na straneh Družine zapisal pomenljive besede. Ko se je spraševal, kaj lahko naredimo za pobite v Kočevskem rogu (in tudi drugje), je med drugimi ponudil naslednji odgovor: »Lahko napravimo tudi kaj zelo velikega: lahko si vzamemo to pravico, da odpustimo tem, ki so bili in so še njihovi sovražniki. Odpustimo, a tudi terjamo resnico. Lahko jim predlagamo, da gredo z nami na Rog. Ničesar jim tam ne bo treba reči, a če bodo tam tiho in molče, če bodo tam sploh sposobni stati, bo to nekaj pomembnega za našo skupno prihodnost.« Tiho in molče; sposobni stati …

Kaj se je zgodilo 8. julija 1990, vemo. Da nekateri – vendarle jih ne bomo imenovali sovražnike, temveč le (bolj ali manj nepomirljive) nasprotnike – v Rogu niso bili sposobni stati, zato so se morali podpirati z rokami v žepih, je ponarodela anekdota. Da...