Ob branju prvega berila (2 Mz 17,8–13) se nam postavi vprašanje: Zakaj izraelska vojska proti Amalečanom zmaguje, če Mojzes na hribu nad bojiščem moli z dvignjenimi rokami, in zakaj vojska začne izgubljati, če on omaga v molitvi?

Vojskovanje je nevarna zadeva. Teče kri in kosi smrt. Težko je ugotavljati, kdaj ima kak poveljnik pred Bogom pravico vojski dati povelje za napad, kakor ga je dal Mojzes svoji vojski za napad na Amalečane, ki so v Negebu, na območju med Sinajem in Judejo, Izraelce ovirali, da bi jim onemogočili nadaljevanje poti proti obljubljeni deželi Palestini.

Mojzesu je Bog v prikazni iz gorečega grma dal naročilo, naj izpelje Izraelce iz Egipta in jih povede v Palestino. Naj se nič ne boji, kajti Bog bo z njim in mu bo pomagal. To je dajalo Mojzesu pogum tudi pred oviro, ki so jo predstavljali Amalečani. Izraelce je moral prepeljati čez Jordan, zato pred vojaškim posegom ni imel pomislekov. Še več: zavedal se je, da je ta vojaška akcija bogočastno...