Slovenski filmi bi morali izrisovati naš globinski portret. Neprizanesljivo.
Objava:
30. 10. 2010 / 22:00
Deli:
Čas branja:
11 minut
Nazadnje Posodobljeno:
02.11.2010 / 11:24
Slovenski filmi bi morali izrisovati naš globinski portret. Neprizanesljivo.
»Moja naloga je storiti, da vsakdo, ki vidi moje filme, začuti potrebo ljubiti in dajati svojo ljubezen ter se zave, da ga kliče Lepota.«
»Moja naloga je storiti, da vsakdo, ki vidi moje filme, začuti potrebo ljubiti in dajati svojo ljubezen ter se zave, da ga kliče Lepota.« Tako je zapisal v knjigi Ujeti čas znani ruski filmski režiser Andrej Tarkovski in nadaljuje: »Ponavadi gre človek v kino zaradi iskanja izgubljenega, zamujenega in še ne najdenega časa. Tja gre iskat življenjske izkušnje, ker prav film, tako kot nobena druga zvrst umetnosti, širi, bogati in poglablja človekovo izkušnjo. Ne le, da jo bogati, temveč jo tako rekoč znatno podaljšuje. Prav v tem in ne v ‘zvezdah’, puhlih vsebinah in razvedrilu leži prava moč filma.« Ob koncu festivala slovenskega filma in ob bližajočem se LIFF-u smo se o moči filma, o iskanju resnice, lepote in presežnega v filmih, predvsem pa o slovenski filmski produkciji pogovarjali z režiserjem filma Otroci s Petrička, profesorjem za film na umetniški akademiji Miranom Zupaničem.
![]()
Nedavno se je...
