18. marca 2009 je nad belokranjskim Dragatušem letel urgentni helikopter – v ljubljanski klinični center je prepeljal domačina Rajka Štefaniča, ki se je hudo poškodoval pri delu v gozdu. Njegovo življenje je viselo na nitki. Le prisebnosti in usposobljenosti sina Marka, ki mu je uspelo ustaviti hudo krvavitev, gre zahvala, da je sploh preživel in nato stopil na zahtevno rehabilitacijsko pot. Tri leta pozneje se jasno kaže, kakšne sadove so obrodili kirurška usposobljenost nečaka Franca, močna volja poškodovanca, podpora družine pa tudi duhovno in molitveno spremljanje širokega kroga sorodnikov, prijateljev in znancev: s protezo, ki nadomešča v nesreči dobesedno zmečkano in zato amputirano nogo, že lahko naredi prve korake brez bergel. V zahvalo za vse, kar se mu je zgodilo v teh letih, tudi za preizkušnje, ki so ga utrdile v veri v božjo Previdnost, se je Rajko Štefanič odločil postaviti križ na družinskem posestvu v vasi Breznik. Pravzaprav gre za obnovo, pri kateri so sodelovali t...