Pravičnost je globlja potreba in višja vrednota od prigodne državne tvorbe

Leta 2008 nastopi finančna in gospodarska kriza. Slovenija pade vanjo kot Butalec v Cefizljeve roke. Sčasoma, še posebej od trenutka, ko nemška lokomotiva spet potegne, nas pa na vlaku ni, spoznamo, da ni prišla za kratek čas in da ne bo prizadela le povrhnjice ter ustvarila nekaj začasnih žrtev. Kriza je obča. Ne samo gospodarstvo, potrebno bo premisliti tudi politiko, družbo, izobraževanje, vlogo kulture in religije. Ljudje so namreč prizadeti v najglobljem. Hudo je pasti v revščino, še huje pa, ko spoznaš, da si padel vanjo po krivici. Da si reven tudi zato, ker je vmes nekdo postal bogat; tudi zato, ker se je vmes državni uradnik, ki bi moral zadeve nadzirati, čehljal po popku. Ni ti vseeno, ko vidiš, da je v času nepravične delitve dobrin resnici zavezani novinar gledal vstran, Božji pravičnosti zavezani duhovnik pa mislil predvsem na obnovo zlatih angelčkov na stranskem oltarju.

...