Ko smo nekateri pred dvajsetimi leti pisali o tem, da demokracija ni mogoča brez ustrezne kulture, nismo naleteli na veliko razumevanja. Opozorila, da se politike ne sme prepuščati somraku polkulture in pragmatični premetenosti, so bila preslišana. Izzvenevala so na družbenem obrobju, če so kdaj pa kdaj že vznemirila središče, kjer so srečno vladali novokomponirana formalna demokracija, antirevanšizem in japiji, so izzvala zgražanje nad našim fundamentalizmom ali paranojo. Če je bila za »kontinuitetno« politiko in njen kulturni suport takšna ignoranca tako rekoč program, pa se je na izvorno demokratičnem polu vedno našlo dovolj vsakovrstnih preprostih stvarnežev, domnevnih poštenjakov z življenjsko univerzo, ki so vedeli, da niso važne besede, temveč dejanja: s tem so zbujali občudovanje in tako prizadevno pomagali tlakovati pot do tja, kjer smo sedaj. Ni najpomembneje, ali so si pri tem napolnili žepe, kot danes vpijejo histerični medijski moralisti, temveč to, kam nas je pr...