Kar se tiče tiska, so bili slovenski katoličani pred zadnjo vojno gospodje. Imeli so svoj dnevnik Slovenec, imeli so ugledno kulturno revijo Dom in svet in znanstveno revijo Čas. Imeli so kritika velikega formata, Izidorja Cankarja. Nad tedanjim založništvom je s svojimi nakladami dominirala Mohorjeva družba. A med temi ljudskimi nakladami so izšla tudi dela, kakršna so na primer Avguštinove Izpovedi v prevodu mojstra Antona Sovreta.

Okupacija je to tradicijo bistveno okrnila. Po revoluciji Kardeljev komunizem te tradicije seveda ni mislil povzeti, saj »ni bilo papirja« niti za revijo Dejanje njegovega soborca Edvarda Kocbeka. Krščanska beseda je bila obsojena na smrt, kakor z njo tudi svoboda duha. A tudi Previdnost je imela svojo strategijo. Tako je izkoristila patriotizem Prežihovega Voranca za rešitev Mohorjeve, oportunizem dr. Toroša za nastanek Družine, podobno lastnost dr. Mihaela Stanka Canjkarja za nastanek Nove poti