Običajno gledamo na svetopisemsko pomnožitev kruha kot na čudež. Jezus je učence posvaril na pravo umevanje tega dogodka, in naj se varujejo farizejskega in saducejskega kvasu.

Mnogi to naročilo zares živijo. Tak je Pedro Opeka, ko številnim smetiščarjem poleg kruha daje novo upanje. Na drug način se Tomo Križnar že desetletja čudežno bojuje s pomanjkanjem v podsaharski Afriki. Je »glas vpijočega v puščavi«, ko kaže na posledice brezbrižnosti. Marsikje povzroča nasprotovanja, grožnje. Prekinja brezbrižnost, ki je pogoj, da se nič ne spremeni. Pred leti je opozarjal, da bodo ti lačni prišli k nam: »Prišli bodo po kruh, ki jim je doma vzet.« Kaj se danes drugega dogaja?

Pri vsem tem je žalostno, če na takšna prizadevanja gledamo kot na zanimivost. Ko od drugih pričakujemo še več čudežev. Podobno kot farizeji. Da teh čudežev ne bo, je povedal že Jezus. Je pa pokazal na Boga Očeta, ki množi in daje kruh lačnim in izgubljenim. Bog to zahteva, ker so ga tisti, ki bi ga...