Pred leti sva se s škofom Ambrožičem, pozneje kardinalom, peljala nekam iz Toronta. Iz pogovora o Svetem pismu, v katerem je bil po študijah v Nemčiji posebej doma, sem si zapomnil njegove besede: »Staro zavezo moramo brati iz Nove, začenši z njenim središčem, Kristusom.«

Kristus je namreč v Stari zavezi napovedan bolj ali manj jasno kar tristokrat.

Cerkev je sprva oklevala, ali bi sprejela Staro zavezo med svoje kanonične knjige, in to zaradi njene včasih preveč človeške vsebine. A potem si je Stara zaveza izborila mesto ob Novi, ob evangeliju. V prvi je Kristus napovedan, v drugi pa nastopa kot človek, z božansko besedo in močjo.

Vendar Stara zaveza ostaja ne samo božja beseda, ampak tudi čudovita umetnina v svetovni literaturi. Spomnimo se na dramatičen spopad človeka z Bogom v »Jobu«, na besedila (za božič smo jih slišali) velikega pesnika-preroka Izaije, na vzvišeno ljubezensko poezijo Visoke pesmi, na transcendentni zanos Psalmov, na pesimistični rea...