Pred kratkim sem se z znancem, kliničnim psihologom, pogovarjala o njegovem delu, o tem, s kakšnimi stiskami se srečuje pri svojem delu. Rekel je, da z veseljem prebira moje prispevke v Družini. Vedno znova lahko ob njih razmišlja o marsičem. Potem pa je najin pogovor nanesel tudi na vprašanje časa in mi je rekel: »Pišite tudi o tem. Opažam, da ljudje vedno bolj tožijo, da nimajo časa. Čim starejši so, toliko bolj. Včasih imam občutek, kot da znajo povedati samo še to, da sploh nimajo časa.« Navadno se ne odzivam na želje ljudi, o čem naj pišem, ker gleda vsak človek s svojimi očmi in vidi kaj tudi drugače. Ampak tole s časom se zdi zelo aktualno tudi meni.

Če poslušate ljudi, dobite res občutek, da večina sploh nima več časa. Še dobro, da sploh še lahko živijo. Pričakovali bi, da imajo starejši ljudje veliko časa, pa ni tako. Tisti, ki so še aktivni, ki še hodijo naokrog, ga imajo vedno manj. Tisti pa, ki zaradi bolezni in starosti postanejo slabo pokretni ali nepokretni,...