Na prehodu v jutrišnji dan sedim za računalnikom in razmišljam o koncu sveta, kamor nam usmerjajo pogled evangeliji zadnjih nedelj cerkvenega leta.

Nič posebnega ni bil ta dan, podoben mnogim drugim ponedeljkom v mesecu. Znamenja časov, ki bi me morala pretresti (begunci, revščina, uničevanje okolja, preganjanje kristjanov, … – o vseh sem danes brala ali se pogovarjala o njih), so že tako del mojega vsakdanjika, da mi vzvalovijo zavest le na površini. In čisto lahko si predstavljam, da ko se bodo pojavili napovedani dogodki iz Markove male apokalipse (tako se imenuje 13. poglavje njegovega evangelija), bomo (ali bodo, če tega sama ne bom doživela) le-te precej hitro naredili za običajne. In zadnji dan (moj ali celotnega stvarstva) najverjetneje ne bo nič drugačen, le da bom stvari nevede delala zadnjič.

Lepo bi bilo, če bi lahko tako kot moj Frančiškov sobrat, ki se sicer zna prav na glas razkričati o stvareh, ki se ga dotakne...