Na domofon je pozvonila neka gospa, ki me je nagovorila nekako takole: »Dober dan, želela bi vas samo vprašati, če veste, kaj je trpljenje in kdaj se bo končalo?« Kar težke besede za »klepet« po domofonu, mar ne? Odgovorila sem ji precej suvereno: »Hvala, že poznam odgovore na ta vprašanja.«

Naslednji hip pa sem se vprašala: Jih res tako zelo poznam? Včasih so nas samo besede, ko je pomembno, da koga premagamo v besednem dvoboju, da morda delujemo pametni (sploh ženske smo zadnje čase nagnjene k temu) ali pravoverni, ker je tako pač pravilno, tako so nas učili. Večkrat ravnamo po svojem spominu, izkušnjah, pridigah, razumu torej, ki nas vsepovsod spremlja kot zvesti kužek. Zadnjič sem bila na odličnem predavanju pesnice, pisateljice, strokovnjakinje na področju psihologije Alenke Rebula. Čudovito poetično, a obenem odločno se je dotaknila tudi delovanja »pravovernih« kristjanov. Njen nauk je bil, da moramo poslušati srce (ki ga tolikokrat zamegli razum) in se boriti za čis...