Cerkev in usmiljenje

Usmiljenje je zelo zahtevna tema, najzahtevnejša od vseh tem, ker se o usmiljenju ne govori, ampak se ga živi. Če se vsak dan sproti odločiš, da boš živel tisto, kar Bog od tebe pričakuje, bo tudi usmiljenje prišlo samo po sebi. Tisti, ki največ govorijo o usmiljenju (mediji), najmanj naredijo. Brez empatije do človeka, z usmiljenjem do njega, ga lahko tudi žališ. Še zlasti prizadeti in invalidni ljudje ne želijo usmiljenja, ampak sočutje, razumevanje.

»Nalagajo jim bremena,« je za farizeje rekel Jezus. Mati Cerkev bi morala v vsaki stvari dobro premisliti te besede, iz usmiljenja do trpečih. Tudi kadar prenagljeno spreminja obrede v bogoslužju. Nekje sem prebrala, da je v zadnjem času, ko se prebivalstvo stara, 84 odstotkov ljudi, ki trpijo za kakšno od bolezni kosti. So pomislili nanje predlagatelji novega mašnega obredja? So pomislili na mlajše, ki v službah po ves dan stojijo, na noseče matere, matere z otroki, utrujene fizične delavc...