Živimo v času, ko bi moralo vse teči zelo hitro, zato nas zelo vznemiri, ko gre kaj bolj počasi. Navadno nimamo potrpljenja, da bi lepo v miru dolgo časa poslušali ljudi, ki bi radi spregovorili o svoji stiski. Povedo naj hitro, kaj jih teži, in morda nam bo tudi hitro prišel na misel kakšen nasvet. Za kaj več pa ni časa. No, k sreči se ne dogaja vedno tako, velikokrat pa vendarle.

Na to sem pomislila, ko je v našo skupino prvič prišel gospod, ki se je zelo lepo vpletel v pogovor o starih ljudeh, ki jih zelo pogosto pošiljajo v bolnišnico, včasih že čisto obnemogle, tako da v bolnišnici lahko samo še umrejo. Po eni uri pogovora pa je prišel na dan s svojo čisto osebno zgodbo, zaradi katere je pravzaprav prišel in je želel, da bi se o njej pogovarjali. Eno uro je z njo čakal, sodeloval pri pogovoru in začutil, ali v tej skupini lahko spregovori o svoji osebni stiskali ali ne. K sreči je v ljudeh, ki so bili navzoči, začutil, da lahko spregovori in jim lahko zaupa. In res so...