Naslov v pismu Rimljanov mi ne da miru – evangelij je za vse narode. Spomni me na angelove besede pastirjem, ko jim je oznanil Jezusovo rojstvo: »Oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo« (Lk 2,10). Za nameček sem nedavno v najnovejši knjigi Scotta Hahna Zakaj verujem? prebrala, da izraz katoliški pravzaprav pomeni vesoljen, torej je katoliška Cerkev vesoljna Cerkev. Za vse ljudi.

Večinoma doživljamo nasprotno. Da smo v manjšini, vedno bolj »razredčena, ogrožena vrsta«, vsekakor izstopajoči in tisti neželeni v družbi, zlasti kadar spregovorimo bolj na glas … Priznam, da ne znam prav dobro razložiti svojim otrokom, ko me sprašujejo, zakaj nekateri prijatelji ne hodijo k verouku in sv. maši. Gotovo ima vsak svoje razloge, upravičene, takšne in drugačne … Najbolj boleči so tisti razlogi, ki se dotikajo zgledov nas, vernikov v Cerkvi, s katerimi v svet prinašamo tisto najbolj vidno in otipljivo podobo Boga. Vedno namreč predstavljamo Cerkev, kadar delamo dobro...