Henry van Dyke
Sanjska povest o božičnem angelu

Bila je ura počitka v Deželi onkraj zvezd. Vseh toliko in toliko srebrnih zvoncev, ki začnejo nihati vsakič, ko velik obroč svetlobe, ki obdaja tisto deželo, zakroži, je nežno pozvanjalo; in zven, ki ga je oddajalo njihovo pritrkavanje, je padal kot rosa na zlate mestne ulice, na aleje s cvetočim drevjem, na travnike, porasle z zlatim korenom, Tudi asfodel, grška mitološka cvetlica, ki raste v podzemlju in prinaša pozabljenje. (Opombe so prevajalčeve.) in na okljuke, ki jih je delala Reka življenja.

Ko so zaslišali njihovo pozvanjanje, so se vsi angeli, ki so dotlej delali, obrnili k igri, medtem ko so se tisti, ki so se dotlej igrali, radostno predali delu. Angeli, ki so peli in igrali na razna glasbila, so umolknili in začeli poslušati, spet drugi, ki so se dotlej sprehajali v samoti in se posvečali tihemu premišljevanju, pa so se strnili v gruče, da bi se pogovorili. Tisti, ki so bili še malo prej zarad...