Srečala sem gospo srednjih let, mater sedmih otrok, in se zapletla v pogovor. Predstavljam si, da ni lahko biti kos toliko otrokom, biti do vseh enako pravičen, vse na pravi način usmerjati v življenje, glede na njihov značaj in sposobnosti. Zdaj so nekateri že odrasli in so se osamosvojili, dobra polovica jih hodi še v šolo in so seveda doma. Poleg tega pa so vzeli v rejo še punčko, ki je sedaj tudi že skoraj odrasla. Ko sva se pogovarjali, se mi je zdelo, da govorim z zelo zadovoljnim človekom. Pripovedovala mi je, kaj vse še počne poleg tega, da skrbi za svojo družino. Vedno je pripravljena tudi pomagati ljudem v svoji vasi in to dela z velikim veseljem.

Lepo je bilo slišati, ko je pripovedovala, kako so se v družini vedno radi in tudi veliko pogovarjali. Otroci so ji večkrat rekli: »Mama, rada nas imaš, to smo vedno dobro vedeli in čutimo to tudi sedaj. Bila pa si tudi velikokrat huda in nam nisi vsega pustila. Ker smo vedeli, da to delaš zato, ker nas imaš rada, smo sp...