Skoz tiho noč je jok pekoč / ob prvi straži splaval: / ves mil in blag dih nočnih sap / ga je pošepetaval. / Od bolečin in žalosti / se je srce stopilo: / cvetove vse je s čistimi / solzami poškropilo. // Luč meseca vsa trepeta / pojema od muke strašne, / zbledeva lepih zvezd sijaj – / z menoj bi zajokale. / Ne pesem ptic, ne sreče klic / ne sliši se v tem zraku; / od žalosti z menoj drhti / zverjad v globeli mraku.

Tako nekako bi se v slovenščini morda lahko glasilo besedilo ene najbolj znanih Brahmsovih pesmi za zbor (obstaja tudi poznejša solistična verzija) In stiller Nacht. Izviralo naj bi iz ljudskega pesništva (Brahms je pesem uvrstil v zbirko Nemške ljudske pesmi), ki je bilo tako blizu romantičnim umetnikom. In res, znameniti literarni teoretik in germanist Emil Staiger je sredi prejšnjega stoletja ob prvem stiku – poslušanju – verjel, da je tako, in jo je želel uvrstiti v neko zbirko ljudskih pesmi. »Očitno me je glasba prevarala,« je zapisal. »...