Lani sem v dveh prispevkih opisal panj votlak, v katerega sem v maju naselil čebelji roj. V kratkem času se je v njem razvila močna družina, ki ni prav v ničemer zaostajala za tistimi, nastanjenimi v panjih s premakljivim satjem. Votel kos debla mogočne tepke, ki sem mu dodal dno in pokrov iz smrekovega lesa, postavljen na dober meter visok podstavek, je postal dom čebelji družini, ki jo je čakala pomembna preizkušnja: Ali bo sploh preživela zimo? Novi čebelji družini namreč nisem prav nič pomagal z dodajanjem hrane, temveč sem jo povsem prepustil samo sebi. Razen preventivnih ukrepov glede varoze družini v panju votlaku nisem storil ničesar, kar bi ji pomagalo, zato je bil njen obstoj, posebno prezimitev, pod vprašajem.

V začetku aprila sem pokukal v panj. Družina v njem je dobro razvita in po moči prav nič ne zaostaja za tistimi v panjih s premakljivim satjem...