Foto: Ksenja Hocevar

Andra Jereb kleklja že od otroštva. »Idarske špice nosim v sebi,« pove v narečju: »Čipka je dediščina. Živa je, ima obraze. V njej se srečam z mamo, sestro, tetami, sošolkami iz čipkarske šole, z učiteljicami klekljanja, s taščo, sosedami, sodelavkami … Čipke so kot življenje, vse moje življenjske niti se prepletajo z njo. V čipki je prepleteno veselje in trpljenje, trdo delo in vztrajnost, ljubezen in lepota.« Tudi zato njene čipke nimajo cene, le redko kakšno proda. Pa vendar čipke z njenega pouštra vidimo v številnih božjepotnih Marijinih cerkvah, všite so na prte v brezjanski baziliki, v Lurdu, Strunjanu, na Sveti Gori; za cerkev v Godoviču so prte iz čipk ustvarile ob novi maši pred nekaj leti, za letošnji misijon bodo klekljarice naredile oltarne prte za cerkev v Črnem Vrhu. »Hleb kruha po motivu rojaka p. Marka Rupnika...