Nil de mortuis nisi quod de rebus publicis bene meriti. O pokojnih ljudeh v javnosti običajno omenjamo le tisto, zaradi česar so bili pomembni za kako skupnost: vaško, mestno, nacionalno, mednarodno ... To je navsezadnje tisto, zaradi česar so sploh deležni javnega spomina: tisto »objektivno« pomembno, kar presega krog zasebnega življenja in osebnih značilnosti. Toda – ali je res tako? Ali je to, kar je neki človek živel in bil, res samo nepomemben dodatek k njegovim delom, kot jih opisuje pusta govorica uradnih nekrologov ali jih upodablja herbarij protokolarnih slavilnih fraz? Ali ni mogoče ravno nasprotno: niso njegova dela nastala zato, ker je bil, kakršen je bil, v svoji neulovljivi človeški celoti, ki jo je mogoče okusiti le v neposrednem stiku? Ni morda tako, da so dela, kakršna koli že, samo bolj ali manj bleda sled žive osebnosti, ki ostaja vedno skrivnostna, tako kot nevidne pokrajine, v katere ponikne s smrtjo? Ni to svojsko znamenje dragocenosti življenja, ki ga n...