Ko s stolpa zazvoni večerni ave,
Mariji, Materi, doni v pozdrav,
prek polja pohiti, prek rosnih trav,
drhte v molitvi dviga se v višave.

Nekdo na cesti zadrži korak,
odkrije glavo, tiho se pokriža,
srce v prošnji Bogu se približa,
iz prsi vzdih izvije se gorak.

Pošteno delo je rosilo čelo,
po Božji volji držal je za plug,
na žuljavih dlaneh je pekel kruh,
skrbel je za svoj dom in za deželo.

»Marija, Mati, varuj mi družino,
na našo hišo trosi blagoslov,
nebeški mir prinašaj pod naš krov
in vodi nas v Sinovo bližino.«