Ne boj se, saj sem s teboj!
Ne boj se, saj sem s teboj!
Štiriletni nečak me pri maši ob slovesnem vstopu duhovnika v spremstvu številnih ministrantov sprašuje na uho: »Ali veš, kaj je največji čudež, ki se zgodi pri maši?« In že hiti z odgovorom: »Največji čudež je to, da pride Jezus k nam!« S čudenjem je prevzel tudi mene. Jezus prihaja!
In jaz? Mu grem naproti? Je v mojem v srcu tudi prostor zanj? Je morda samo špranjica? Odpiram vrata in se plaho oziram k njemu, pa vendar z vsem, kar premorem. Brez mask, s svojo krhkostjo, nemočjo in v velikem zaupanju. Pristopi in me potreplja po rami, kot že tolikokrat: »Ne boj se, saj sem s teboj!« Ne obsoja in ne očita. Sprejema me tako, kot sem. Najprej spregovorim jecljajoče, potem pogovor steče. Sreča me preplavi in opogumljena se vrnem v realnost življenja.
Vedno znova sem pred izzivom vnovičnega začenjanja. Čeprav se privilegiran postni čas preveša h koncu, je vsak dan priložnost, da začnem znova. Tudi pot v službo je priložnost za molitev. Ne morem brati, lahko pa preštev...
