Za vsak jezik je vzpostavitev njegove knjižne zvrsti velik dogodek. Zapis jezika, ki je namenjen širjenju med večjim številom ljudi, ni nekaj preprostega. Kadar zapisujemo sami zase ali za ožji krog bralcev, ki jih dobro poznamo, je poenotenost (jezikoslovci bi rekli: sistemskost) takšnega jezika manj pomembna. V trenutku, ko želimo, da bi naša besedila razumela širša skupina ljudi, pa je naša odgovornost mnogo večja. Bralci se bodo morali navaditi brati znake za posamezne glasove, zato moramo glasove izbrati in zapisati čim bolj dosledno. Vedeti moramo, komu je tak jezik namenjen, zato je pomembno, da geografsko zamejimo potencialne bralce, poslušalce in govorce takšnega jezika. Premislek o knjižnem jeziku je zato vselej tudi premislek o skupnosti, ki ji je ta jezik namenjen. In slednjič: ko zapisujemo knjižna besedila, prej ali slej naletimo na pojme, ki jim v nekem...