Pridevnik slep (gr. tuflós) izhaja iz tufóō »biti slep, oslepiti«, ki kaže na fizično slepoto, še bolj pa moralno in duhovno. Nemoralen človek ne vidi drugega kot sebe, zato napačno presoja in ne prepozna Boga. Bog zato po svojih poslancih vedno znova vabi k luči, a dopušča svobodno odločitev (prim. Iz 42,6-7.19).

Posebej v evangelijih beremo o več primerih fizične ozdravitve slepega (Mt 9,27; 11,5; 12.22; Mr 8,22; 10.46; Lk 7,21; Jn 9,1), s čimer Kristus simbolno pokaže, da je prišel slepemu in prestrašenemu človeku (prim. 1 Mz 3,7.8) vrniti vid, tj. lepoto, ki pa je samo v občestvu z (D)drugim. Najtežje delo ima s farizeji, ki mislijo, da vidijo, a so slepi (Jn 9,39-41; Mt 15,14; Mt 23,17.19.24.26) ter z arogantno in trmasto mislijo starega človeka (Rim 2,19; 2 Pt 1,9; Raz 3,17). »Za sodbo sem torej prišel na ta svet, da bi spregledali tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo« (Jn 9, 39). Zato Jezus ljubi grešnika, ki priznava, da z grehom ne vidi prav in zato le...