Pišem vam na večer binkoštnega praznika, ko obhajamo prihod Svetega Duha. Dih je znamenje, da smo živi, da je v nas počelo življenja, ko lahko preprosto in nezavedno dihamo. Še kako se tega zavedamo v obdobju pandemije, ko nad celotnim planetom bdi koronavirus, ki je duh bolezni, duh, ki nas ločuje in nam jemlje življenje. Kakor v Jeruzalemu, ko so bili učenci zaprti in preplašeni, se velika večina svetovnega prebivalstva v strahu zapira v svoje hiše, da bi obvarovali življenja. Bog, ki ljubi življenje, pa pošilja Svetega Duha, da prenavlja obličje zemlje in nam daje svoj mir.

Globalna razsežnost koronavirusa nas spomni na ljudski rek, ki nam pravi, da smo vsi na isti barki, v identični situaciji. Ampak v večini dežel Latinske Amerike je na milijone ljudi, ki niti vesla nimajo. Pred 97 dnevi smo imeli v Braziliji prvo okužbo, danes imamo že več kot pol milijona okuženih in 30.000 zabeleženih smrti. Številka je še bolj katastrofalna, ko pomislimo na osebe, ki se niso uspele...