O gospe, ki ceni delo navadnih ljudi in se jim tudi zahvali

Moja dobra znanka, ki se približuje devetdesetim, živi sama v majhni hiški na robu mesta. Za vse, kar je v hiši potrebno, poskrbi sama. No, včasih tudi z malo pomoči drugih, za večino pa le poskrbi sama. Pred hišo ima veliko kanto za smeti, ki jo smetarji vsake toliko časa izpraznijo. Pred kratkim je precej deževalo in delavci so prišli izpraznit smetnjak tudi v hudem dežju. Gospe je bilo kar hudo, ko jih je videla delati v takem dežju, in mi je potem pripovedovala: »Kar težko jih gledam, ko v tem dežju pobirajo smeti. Vedno znova jim obesim na kanto kakšen sadni ali pa bonbonski priboljšek in za delavce sem 'ta sladka gospa'.«

Človek bi v prvem trenutku rekel, da to ni nič posebnega. Pa vendar je tu nekdo, ki vidi, kako delavci težko delajo, tudi v nemogočih vremenskih razmerah, in jim želi zato z majhno gesto naklonjenosti pokazati, da njihovo delo ceni. Gospa, intelektualka, zna videti tudi težko delo z...