Foto: Radio Vatikan

V torek, 26. februarja, je minilo 70 let od smrti škofa dr. Ivana Jožefa Tomažiča. Dan po obletnici je v mariborski stolnici v spomin nanj mašo daroval mariborski nadškof Alojzij Cvikl. V pridigi je poudaril predvsem čase, v kateri je živel in delal škof Tomažič. Škofijo v Mariboru je namreč vodil v enem najtežjih obdobij njene skoraj 800-letne zgodovine, med drugo svetovno vojno, ko je bila velika večina lavantinskih duhovnikov pregnana in izseljena, njega pa je nemška oblast konfinirala v škofijsko palačo.

Tudi v najbolj kaotičnem času je ostal mož vere in predanosti Bogu v zaupanju

»Škof Tomažič, ki je vojno prebil osamljen v nekakšnem hišnem priporu, je večkrat protestiral proti okupatorjevi raznarodovalni politiki, predvsem načrtovani germanizaciji spodnještajerskega ozemlja,« je dejal nadškof Cvikl.

Dodal je, da je, čeprav je bil utišan, iskal in živel za resnico in bil poslušen vesti. »Tako je tudi v najbolj kaotičnem času ostal mož vere in predanosti Bogu v zaupanju, da mu bo razodeto kaj mu je storiti. Vsem nam tako ostaja lik škofa Tomažiča, kot človeka globoke vere in zaupanja. Z modrostjo in potrpežljivostjo je vodil škofijo. Vedno je iskal pravi odnos, tako do Boga, duhovnikov, vernikov, kakor tudi do okupatorja. Glede kočljivih zadev je vedno priporočal previdnost. Hitro je ukrepal v zadevah, ki so bile nujne.«

Kip škofa Tomažiča pred ormoškim gradom, foto: Andrej Praznik
Življenje in delo

Ivan Jožef Tomažič je bil rojen 1. avgusta 1876 v župniji Sv. Miklavž pri Ormožu. Po maturi je leta 1895 vstopil v mariborsko bogoslovje. Po posvetitvi v duhovnika, 5. decembra 1898, je sprva opravljal kaplansko službo v Svetem Juriju ob Ščavnici, nato v župniji sv. Danijela v Celju. Leta 1903 je odšel v Innsbruck, kjer je nadaljeval teološki študij in ta študij sklenil z doktoratom.

Potem je bil dvorni kaplan in tajnik lavantinskega knezoškofa dr. Mihaela Napotnika in predavatelj na Visoki bogoslovni šoli v Mariboru. Leta 1926 je bil imenovan za prvega postulatorja (pospeševalca) za Slomškovo beatifikacijo in kanonizacijo. 8. junija 1928 ga je papež Pij XI. imenoval za pomožnega škofa. Za škofovsko geslo izbral besede »Non ego sed Deus« (Ne jaz, ampak Bog) in si dodal ime Jožef. V škofa je bil posvečen 1. avgusta 1928. Pet let zatem, 1. avgusta 1933, je bil imenovan za rednega lavantinskega škofa (ordinarija) in tudi za apostolskega administratorja delov krške, sekovske in somboteljske škofije v Kraljevini Jugoslaviji.

Kot škof si je veliko prizadeval za pospeševanje raznih cerkvenih ustanov in bratovščin, v skladu s takratnimi smernicami vesoljne Cerkve, tudi Katoliške akcije.