Na današnji dan pred 70 leti, 6. avgusta 1945, so ZDA odvrgle atomsko bombo »deček« na Hirošimo, 9. avgusta 1945 pa še bombo »debeluh« na Nagasaki. Japonci še zdaj čutijo posledice, saj se v bolnišnicah zdravi na tisoče bolnikov, ki so utrpeli dolgoročne zdravstvene težave zaradi izpostavitve jedrskemu sevanju. Skoraj dve tretjini bolnikov umre za posledicami rakavega obolenja.

Posledice sevanja še vedno hude
»Celo po toliko desetletjih še vedno opažamo katastrofalen vpliv na zdravje zaradi uporabe jedrskega orožja v teh dveh mestih,« je dejal predsednik Mednarodnega komiteja Rdečega križa Peter Maurer. »Kakšna prepričljivejša utemeljitev bi še lahko bila za popolno odpravo jedrskega orožja, še posebej, ker je večina bomb z jedrskimi zalogami oboroženih držav močnejših in uničujočih?«

Med skoraj 200.000 preživelimi naj bi jih v naslednjih letih na tisoče še vedno potrebovalo zdravstveno oskrbo zaradi bolezni, povezanih s sevanjem, medtem pa je psihološki učinek bombardiranja prizadel tudi tiste, ki niso fizično bolni.

»Ta spomin je opomin velikih posledic jedrskega orožja na človeka,« je povedal Tadateru Konoé, predsednik Mednarodne federacije Rdečega križa in Rdečega polmeseca, ki je tudi predstavnik spominskega gibanja za mir v Hirošimi in Nagasakiju. »To je opomin, da posledice potujejo v prostoru in času, česar, ko se sprosti, ni mogoče ustaviti.«


Nepokretni dr. Takashi Nagai nadaljuje raziskave posledic sevanja jedrske bombe.

Japonska organizacija Rdečega križa je ustanovila bolnišnice za preživele jedrskega bombnega napada. V Hirošimi se v njih zdravijo bolniki od leta 1956, v Nagasakiju pa od leta 1969. Do zdaj je v njih pomoč poiskalo več kot 2,5 milijona ljudi, več kot 2,6 milijona bolnikov pa je bilo hospitaliziranih.

Univerzitetna bolnišnica poškodovana v napadu
Kako hudo je uporaba jedrskega orožja prizadela prebivalstvo, razkriva avstralski misijonar in pisatelj Paul Glynn v knjigi Pesem za Nagasaki, v kateri je opisal življenjsko zgodbo katoličana in dekana oddelka za radiologijo na univerzi v Nagasakiju, dr. Takashija Nagaia, ki je čudežno preživel jedrsko eksplozijo. Japonski zdravnik, ki je postal katoličan je kot radiolog tvegal življenje pri pomoči ranjencem. Bomba je poškodovala tudi univerzitetno bolnišnico, v kateri je delal.

»Zmeda pred bolnišnico je bila strašanska. Trupla so visela z glavo navzdol na kamnitih zidovih in ograjah; nekatera so bila brez udov ali glave. Mimo je tekla mama z divjim pogledom in v naročju oklepala obglavljenega otroka, dva otroka pa sta očeta vlekla po hribu navzgor. Čez cesto je na strehi goreče stavbe neki moški poblaznelo plesal in pel. Umirjen ostareli par je z roko v roki odšel na hrib proč od hrumečega morja plamenov pod seboj. Nagai in njegovi sodelavci pa so lahko samo nemočno stali, medtem ko se je požar širil po vsej bolnišnici.«

Na fotografiji: Južni del univerzitetne bolnišnice v Nagasakiju po eksploziji jedrske bombe

Nagai je bil v napadu ranjen, njegova žena je umrla z rožnim vencem v rokah. Tudi njegovo življenje se konča zaradi radiacijske bolezni. A še ko je bil priklenjen na posteljo, je nadaljeval preiskave o posledicah sevanja jedrske bombe. Kljub težkim preizkušnjam pa ni gojil zamer in ni preklinjal Boga. V tem pogledu je bil podoben svetopisemskemu Jobu.

Knjiga Pesem za Nagasaki je ob obletnici izšla tudi v elektronski obliki.


Staljeni rožni venec, ki ga je Nagai našel ob zoglenelem ženinem okostju.

Na koncu knjige so fotografije opustošenja, ki je nastalo po eksploziji atomske bombe, dr. Takashija Nagaia in njegove družine ter spomenikov, ki so bili postavljeni v spomin na tragične dogodke.

Nagai je o tragediji napisal knjigo Zvonovi Nagasakija, po kateri je bil posnet tudi film.


Odlomek iz filma Zvonovi Nagasakija

Cerkveni voditelji v Hirošimi in Nagasakiju

Cerkveni voditelji iz sedmih držav (ZDA, Nemčije, Japonske, Južne Koreje, norveške, Nizozemske in Pakistana), člani Ekumenskega sveta Cerkva (WCC ) so priromali v mesta, ki sta ju pred 70 leti uničili atomski bombi. Najprej so se zbrali v Hirošimi, tri dni pozneje pa v Nagasakiju. Srečali so se s preživelimi ob atomskem napadu, cerkvenimi predstavniki, verskimi voditelji in predstavniki vlade. Spomniti želijo na grozo in posledice uporabe jedrskega orožja ter se zavzemajo za njihovo prepoved, kar podpira 113 držav, in da se takšna tragedija nikoli več ne bi zgodila, v nobenih okoliščinah.


Katedrala in južna kupola po eksploziji jedrske bombe. Štiri mesece pozneje so odkopali nepoškodovan zvon.

»70. obletnica atomskih bombnih napadov je pomemben mejnik,«je dejal Peter Prove, direktor komisije Cerkva za mednarodne zadeve pri WCC. »Večina preživelih napada leta 1945 je zdaj v svojih 80-ih letih. Njihovi kriki 'nikoli več', morajo biti še vedno slišani, saj jedrske sile modernizirajo svoja jedrska orožja, namesto da bi jih odpravili, kot so obljubili. Še je upanje, saj se rastoča mednarodna večina zavzema za prepoved jedrskega orožja, v kar so vključeni tudi predstavniki Cerkva v WCC.«

70. obletnico jedrskega bombnega napada zaznamujemo le nekaj mesecev po konferenci, na kateri se pogodbenice Pogodbe za neširjenje jedrskega orožja niso strinjale z nadaljnjimi ukrepi proti odpravi jedrskega orožja.


Viri: www.ecumenicalnews.com, knjiga Pesem za Nagasaki, wikipedija
Fotografije so iz knjige Pesem za Nagaski.


Preberite tudi:

»Hirošima kriči, Nagasaki moli«

»Bog vidi tvoje solze«

Nesebična pomoč po eksploziji jedrske bombe