O duhovniškem poklicu je mladi Božidar razmišljal že po končani osnovni šoli in najprej dokončal takratno Srednjo versko šolo v Vipavi ter maturiral, potem pa se je dokončno odločil slediti notranjemu klicu. S presledkom zaradi obveznega služenja vojnega roka v Prištini na Kosovu je tako diplomiral tudi na Teološki fakulteti v Ljubljani. Junija 1971 je bil posvečen v duhovnika.

Svoje pastirsko delo je kot duhovni pomočnik pričel v Moravčah, domači župniji znamenitega matematika Jurija Vege in smučarskega skakalca Primoža Peterke, po diplomi pa ga kot kaplan nadaljeval v Zagorju ob Savi. Od tam ga je ljubljanski nadškof dr. Anton Pogačnik še pred dopolnjenim tridesetim letom starosti leta 1976 poslal na mesto župnika v Kočevju.

Božidar Metelko letos obhaja 80 let življenja in 55 let duhovništva. FOTO: katoliska-cerkev.si

Za mladega duhovnika je bil, kot je časom zapisal v spominih, to precejšen šok. Najprej je mislil, da gre za pomoto, a mu je nadškof zagotovil, da je bila odločitev premišljena. Po eni strani je Cerkev cenila sposobnosti, ki jih je pokazal med svojim službovanjem v Zagorju, po drugi pa je k imenovanju po Metelkovih lastnih besedah prispevalo tudi dejstvo, da je bil lastnik – vozniškega dovoljenja.

Župnik in poznejši dekan Metelko je v šestnajstih letih, kolikor jih je preživel na Kočevskem, ob manj prijetnih doživel tudi mnoge lepe prigode ter spoznal številne dobre ljudi.

Tako ga je Božja previdnost pripeljala v kraje, ki so bili znani po tragičnih medvojnih dogodkih in povojnih pobojih, pa tudi po marsikdaj sovražnem odnosu do duhovnikov. Enega Metelkovih predhodnikov, župnika Antona Goloba, so v Koprivniku leta 1952 skoraj do smrti pretepli, kaplana Zdravka Hajnriharja pa je nahujskana množica leto pred tem nasilno pognala iz Kočevja. Tudi bivši dekan Peter Flajnik je bil po drugi svetovni vojni deležen hudega preganjanja. Obsojen je bil na dvajset let zapora, od katerih jih je za rešetkami preživel šest. Kočevska je bila obenem malodane sinonim za rušenje cerkva.

Kljub temu je župnik in poznejši dekan Metelko v šestnajstih letih, kolikor jih je preživel na Kočevskem, ob manj prijetnih doživel tudi mnoge lepe prigode ter spoznal številne dobre ljudi. V Kočevju je opravil orjaško delo: med drugim je zastavil nujno potrebna obnovitvena dela v mestni župnijski cerkvi in pozidal novo župnišče, predvsem pa znal vzpostaviti stike tudi z drugače mislečimi prebivalci.

Med nagovorom v Ferdrengu septembra 2022. FOTO: Bogomir Štefanič

V sodelovanju z nekdanjim partizanom in članom Zveze komunistov Rajkom Jenkom ter drugimi ljudmi dobre volje je tako temeljito prenovil propadajočo cerkev in uredil pokopališče Corpus Christi na Trati pri Kočevju, ob čemer so zaživeli tudi stiki med sedanjimi in nekdanjimi prebivalci Kočevske. Oktobra 1989 je ob odkritju dvojezičnih spominskih plošč ob cerkvi tako tedanji nadškof dr. Alojzij Šuštar prvič po drugi svetovni vojni v Kočevju lahko uradno pozdravil tudi delegacijo v diaspori živečih Kočevarjev pod vodstvom njihovega predsednika dr. Viktorja Michitcha.

Julija 1990 je Božidar Metelko kot kočevski župnik nadškofa Šuštarja prvikrat lahko pospremil v Gotenico, ki je bila desetletja središče strogo varovanega zaprtega območja.

Nasploh je bil čas, ko je prelat Metelko deloval na Kočevskem, čas velikih prelomov.

Julija 1990 se je po padcu enostrankarskega sistema na prvi zadušnici za po vojni pobitimi Slovenci, Hrvati, Srbi in pripadniki drugih nacionalnosti v Kočevskem rogu tako zbralo 30.000 ljudi, samo nekaj dni prej je Metelko nadškofa Šuštarja prvikrat lahko pospremil tudi v Gotenico, ki je bila desetletja središče strogo varovanega zaprtega območja. Aprila 1991 so se nato po štiridesetih letih onemogočanja normalnega verskega življenja domačini znova lahko udeležili maše v Kočevski Reki. 26. junija je Božidar Metelko ob osamosvojitvi države v središču Kočevja blagoslovil tudi ob tej priložnosti zasajeno lipo. Naslednji dan se je Slovenija zbudila v vojni…

Prelat Božidar Metelko je opravljal številne raznolike službe v ljubljanski in pozneje novomeški škofiji: deloval je kot župnik v Kočevju ter kot generalni vikar v ljubljanski in nato novomeški škofiji. FOTO: osebni arhiv

Seveda so sposobnosti in znanje dekana Metelka poznali in znali ceniti tudi v Ljubljani, Tako so ga leta 1993 po skoraj sedemnajstih letih službovanja v Kočevju najprej imenovali za župnika v župniji Šentvid nad Ljubljano, kjer je nasledil novoimenovanega pomožnega škofa Alojza Urana, pet let zatem pa ga je nadškof Rode poklical na mesto generalnega vikarja ljubljanske nadškofije. Leta 2000 je bil imenovan za kanonika Stolnega kapitlja v Ljubljani.

Kljub številnim dolžnostim, ki mu jih je zaupala Cerkev in upokojitvi pred nekaj leti, se je prelat Metelko zmeraj znova vračal in se še vedno rad vrača v domače kraje ...

Ko je bila leta 2006 ustanovljena samostojna škofija v Novem mestu, se je Božidar Metelko, sledeč klicu dolžnosti, na prošnjo škofa Andreja Glavana med prvimi vključil v njeno delo. Škof mu zaupal mesto generalnega vikarja in kanclerja nove škofije, imenoval pa ga je tudi za novomeškega kanonika in leta 2007 za prošta, s čimer je Metelko nadaljeval tradicijo dolge vrste zgodovinsko prepoznavnih predhodnikov, med njimi Jurija Slatkonje, kasnejšega prvega dunajskega škofa in utemeljitelja zbora Dunajskih pojočih dečkov.

Kljub številnim dolžnostim, ki mu jih je zaupala Cerkev in upokojitvi pred nekaj leti, se je prelat Metelko zmeraj znova vračal in se še vedno rad vrača v domače kraje, pa tudi na mesta svojega nekdanjega službovanja, še posebej v Kočevje. Tako je leta 1996 ob Rinži praznoval tudi ponovitev svoje srebrne maše, leta 2022 pa v Šentjerneju in zatem še v Kočevju obhajal jubilejno zlato mašo. Na veselje številnih faranov, ki jim je vselej ostajal v lepem spominu. In upajmo, da bo slavljenec sledil ali celo presegel zgled svoje pokojne mame Alojzije, ki je doživela več kot polno stoletje, tako da bo priložnosti za srečevanja v prihodnjih letih in desetletjih še veliko.