Prelatu Metelku so se pri ponovitvi zlate maše v nekdanji »domači« cerkvi ob oltarju pridružili nekdanja kočevska kaplana, prav tako lanski zlatomašnik Jože Ovniček in Miro Virant, kočevski župnik Damjan Štih ter duhovna pomočnika Anton Ferlic in Blaž Franko.

Znova pri oltarju mogočne kočevske cerkve. FOTO: Andrej Štefanič

Miro Virant je v mašnem nagovoru prisrčno pozdravil oba zlatomašnika, ob prazniku farnega zavetnika sv. Jerneja pa je znova izpostavil Jezusove besede o »pravem Izraelcu, v katerem ni zvijače«. V življenju nas velikokrat objame skušnjava, da bi se lažje izvili iz življenjskih oklepov z uporabo zvijače, zato naj nam bo sv. Jernej vsem skupaj v zgled in spodbudo, da si bomo vedno prizadevali za čim manj zvijačnosti, je povabil nekdanji kočevski kaplan. Veliko več razlogov imamo za hvaležnost, ki je dar ponižnosti in velikodušnosti, kar je bila tudi tema nedeljskega evangeljskega odlomka (Lk 14, 1.7-14).

Sv. Jernej je zavetnik kočevske župnije: bronasti kip je delo domačega župljana, pokojnega akademskega kiparja Staneta Jarma. FOTO: Andrej Štefanič

Obstaja pa več vrst ponižnosti, tudi takšna, s katero posamezniki namerno opozarjajo nase, ker želijo biti povišani. Prava ponižnost je tista, ki raste iz ljubezni, ki je posledica prave in nesebične ljubezni do bližnjega. Ta ponižnost človeka ne ponižuje in tudi ne povišuje, ampak ga postavlja na mesto, ki mu pripada. To je ponižnost Boga, ki je postal človek, da bi nas odrešil; to je ponižnost Marije, ki je pristala na Božje materinstvo. Ponižnost, ko ne moremo odreči prošnje tistemu, ki ga imamo resnično radi. 

Nekdanji kočevski kaplan Miro Virant se je svojemu nekdanjemu župniku tudi v lastnem imenu zahvalil za njegov vzor duhovništva in mentorstva.

Velikodušnost pa je odprtost srca za vse dobro in koristno. Tako ponižnost kot velikodušnost sta nujni za uspešno delo v Gospodovem vinogradu in prav ti dve lastnosti po Virantovih besedah zaznamujeta tudi lanskega zlatomašnika prelata Metelka, ki je pri svojem delu na vseh položajih potreboval veliko potrpljenja in ponižnosti. Nekdanji kočevski kaplan Miro Virant se je svojemu nekdanjemu župniku tudi v lastnem imenu zahvalil za njegov vzor duhovništva in mentorstva.

Drobna pozornost za nekdanjega župnika. FOTO: Andrej Štefanič

Ob koncu bogoslužne slovesnosti se je tudi nekdanji župnik Metelko sedanjemu župniku Damjanu iskreno zahvalil za vabilo na farno slovesnost in izrekel hvaležnost Bogu za priložnost srečanja z nekdanjimi farani. Druženje po sveti maši je minilo v obujanju številnih skupnih spominov.

Skupinska z ministranti. FOTO: Andrej Štefanič

Trinajsti potomec v družini s sedemnajstimi otroki

Prelat Božidar Metelko je pripadnik t. i. »zlate generacije«, ki je iz vojnih ruševin dvignila gospodarsko napredno in demokratično družbo, kot je sam zapisal v avtobiografskem delu »Spomini v utrinkih Gospodovega pastirja«. Rodil se je leta 1946 kot trinajsti potomec v družini s sedemnajstimi otroki. Po malem semenišču v Vipavi in študiju na Teološki fakulteti v Ljubljani je leta 1971 prejel mašniško posvečenje in nato štiri leta deloval kot kaplan v Zagorju ob Savi. Leta 1976 je bil imenovan za župnika v Kočevju, kjer je ostal do leta 1993, zatem je pet let vodil še župnijo Šentvid nad Ljubljano.

Prelat Božidar Metelko je pripadnik »zlate generacije«, ki je iz vojnih ruševin dvignila gospodarsko napredno in demokratično družbo.

Leta 1998 je postal generalni vikar ljubljanske nadškofije, po ustanovitvi novih škofij pa se je »preselil« v Novo mesto, kjer je naloge generalnega vikarja ob škofu Andreju Glavanu opravljal vse do lanskega leta.