Adriana in Margherita sta se spoznali na letošnjem poletnem taboru v Vatikanu, kjer sta ugotovili, da govorita isti jezik. Kot poroča spletni portal Vatican News, sta spletli prijateljsko vez in ostajata povezani tudi po zaključku poletnega druženja. Obe goreče upata, da se bo vojna v Ukrajini kmalu končala.

Ko ju človek spozna, se zdi, da se poznata že od otroštva.

Ko ju človek spozna, se zdi, da se poznata že od otroštva. Obema v očeh žari posebna luč, skupna sta jima radovednost in zaupanje, s katerima opazujeta svet. 13-letna Adriana živi v Rimu, njen oče je italijansko-švicarskih korenin, mama pa Ukrajinka. 12-letna Margherita je hči ukrajinskih beguncev, ki so v prvih dneh po izbruhu vojne v domovini pribežali v Italijo. Ko deklici pripovedujeta o svojem prijateljstvu, ki se je rodilo na poletnem taboru v Vatikanu, človek začuti njuno željo, da bi se skupaj zabavali z vrstniki, obenem pa tudi njuno razumevanje, da prijateljstvo pomeni predanost in pomoč drugim.

Udeležence poletnega tabora v Vatikanu je pozdravil tudi papež Frančišek. FOTO: Vatican Media

Rojstvo prijateljske vezi

Margherita se še vedno uči italijanščine, ker pa je zelo komunikativna, se je z drugimi otroki v poletnem taboru lepo razumela, tudi brez tekočega poznavanja jezika, delno z nekaj italijanskimi besedami, ki jih že pozna, in delno z angleščino. Stvari so se spremenile, ko je spoznala Adriano, ki govori tako italijansko kot ukrajinsko, poleg tega pa še nemško in angleško.

Začeli sva se pogovarjati, se spoznali - in zdaj sva najboljši prijateljici.

»Šla sem na bazen in slišala, da nekdo za mano govori v ukrajinščini,« je v pogovoru za Radio Vatikan pojasnila Adriana, »in razumela sem, kaj je rekla. Oseba poleg nje je ni razumela, zato sem se obrnila in ji prevedla Margheritine besede. Margherita me je nato vprašala: 'Ali znaš ukrajinsko?'. Začeli sva se pogovarjati, se spoznali - in zdaj sva najboljši prijateljici.«

Trije čudoviti tedni

Za Margherito je bila udeležba na poletnem taboru v Vatikanu resnično pomembna: v Ukrajini je ostalo veliko njenih sorodnikov in prijateljev, s katerimi je še vedno v stiku. Ko govori o tem, komaj zadržuje solze. »Če bi tukaj v Italiji ostala zaprta doma, bi nenehno premišljevala o Ukrajini, na taboru pa sem se lahko zamotila,« pripoveduje. »Ti trije tedni so bili čudoviti in zabavni, imela sem priložnost, da nisem premišljevala o vojni in sem znova izkusila normalno življenje«.

Adriana in Margherita med pogovorom na Radiu Vatikan. FOTO: Vatican Media

»Upam, da nekoč spet obiščem Ukrajino«

Adriana ve, kaj se dogaja v Ukrajini, saj ji o tem pripovedujejo materini sorodniki, ki živijo v tej državi, v katero je vdrla ruska vojska. Kot pravi, jih že tri leta ni uspela obiskati: najprej zaradi epidemije, zdaj pa zaradi strašljive vojne. Žal ji je tudi zato, ker tam govori samo ukrajinščino in na ta način izboljšuje znanje jezika. »Upam, da se bo vojna kmalu končala,« je povedala v pogovoru za Radio Vatikan.

»Hvala« pa je beseda, ki jo Margherita kljub svoji mladosti dobro pozna in jo vedno znova ponavlja svoji novi prijateljici, svojim vrstnikom na poletnem taboru in vsem, ki so v njeno življenje in življenje njene družine prinesli nekaj miru.