Zadnje tedne so mediji polni šokantnih objav agresivnosti otrok. Vendar je v tem mogoče opaziti tudi določeno mero hipokrizije. Že dolgo vemo, da je agresivno vedenje v porastu, ne samo do svojih vrstnikov, ampak tudi do staršev in pedagoških delavcev. Večina primerov se ne prijavi, šole in pedagoški delavci se zaradi nezaščitenosti ne želijo izpostavljati, starši ne prijavljajo svojih nasilnih otrok, ker jih je pred družbo sram.

Medvrstniškega nasilja je ogromno in se dogaja vsak dan – tega se zavedamo vsi: stroka, pedagoški delavci, starši in politika. Hipokrizija je prav v tem – v čudenju in zgražanju, kako je kaj takšnega sploh mogoče?! Obenem pa že leta nemo opazujemo naraščajočo problematiko, vendar ne naredimo praktično nič, da bi kaj spremenili. Posamezne primere demoniziramo, ampak resnica je povsem drugačna, to so otroci, ki jih srečujemo vsakodnevno, na pločniku, v trgovinah … Vendar so to otroci, ki so produkt permisivne vzgoje doma, produkt vrednostnega sistema družbe, produkt vzgojno-izobraževalnega sistema, iz katerega je povsem izrinjena vzgoja, in produkt digitalizacije oz. ekranizacije.

Hipokrizija je prav v tem – v čudenju in zgražanju, kako je kaj takšnega sploh mogoče?!

Glavni vzrok za agresivno vedenje je nedvomno v zaslonih in družbenih omrežjih ter permisivnosti doma in v šoli. Osnovna izhodišča permisivnosti v jedru zatrejo občutek odgovornosti. Otroku ni treba praktično nikoli prevzeti odgovornosti za svoje vedenje. Otroke smo na ta način oropali ene najpomembnejših osebnostnih lastnosti. Zaradi tega mnogi danes razumejo svobodo kot pravico do brezmejnosti – delam, kar hočem, kakor hočem in kar si zaželim.

Doma je vzgoja razumljena »vse za otroka«, otroka se dojema kot epicenter družine in sveta, brez ustreznih zahtev ter postavljenih meja. Starši so se spremenili v dežurnega izpolnjevalca otrokovih želja in potreb. Z drugimi besedami: gre za vzgojo narcisoidnosti in egocentričnosti. Vzgojno-izobraževalni sistem smo zreducirali na pomnjenje, kjer štejejo samo točke in šolski uspeh. Ob tem pa smo »pozabili« na zadovoljstvo, srečo, dobro počutje in duševno zdravje naših otrok.

Pedagoškim delavcem je bila odvzeta strokovna avtonomija, integriteta in pedagoško dostojanstvo. Zaradi česar imajo praktično zvezane roke, kar se tiče vzgojnih ravnanj. V šoli ima večjo avtoriteto in moč starš kot pa pedagoški delavec, torej stroka. Tako vzgajan otrok seveda ne more razviti etične zavesti, ker je osredotočen zgolj nase. Zato so ta dejanja agresije dejanja otroških sociopatov in ne psihopatov, ker je pri prvih vzrok za nastanek predvsem vzgoja ter negativni družbeni dejavniki in ne toliko genska zasnova.

Vzgojno-izobraževalni sistem smo zreducirali na pomnjenje, kjer štejejo samo točke in šolski uspeh.

Ker imajo digitalni mediji in zasloni v otroštvu na možgane praktično identičen vpliv kot trde droge, se za pretirano uporabo zaslonov vedno bolj uporabljajo izrazi »digitalni kokain« ipd. Številne raziskave jasno kažejo na tesno povezavo med uporabo zaslonov in agresivnim vedenjem. K temu dodamo še permisivno vzgojo, kar z drugimi besedami pomeni vzgojno zanemarjenost in upravičenost do brezmejnosti. Otroci zaradi vsega tega ne razvijejo zdrave samopodobe, samozavesti, empatije, torej sočutenja, zdravih medosebnih in spoštljivih odnosov in ne znajo ustrezno uravnavati svojih čustev. Pomeni, da hodijo okrog kot tempirane bombe, brez življenjskega smisla, polni notranje jeze, frustriranosti, nepredelanih čustev in s primanjkljajem nežne pozornosti, ljubezni in razumevanja.