V sredo, 8. marca 2023, je Društvo političnih zapornikov in drugih žrtev komunizma v prostorih VSO na Cankarjevi ulici v Ljubljani gostilo publicistko Alenko Puhar, ki je predstavila knjigo Skozi gosto noč, dopisovanje med očetom Borisom Furlanom in hčerko Stašo Furlan Seaton med letoma 1951 in 1957, izdala jo je založba Beletrina.

Borisa Furlana so komunisti »obsodili« na smrt za nič

Gre za pisma, ki jih je pisal eden najbolj nenavadnih političnih zapornikov v slovenski zgodovini. Nekoč je bil univerzitetni profesor prava, odvetnik, filozof, v času pisanja oziroma dopisovanja s hčerko, ki je študirala daleč v Ameriki, pa je ležal težko bolan v bolnici in nato doma v Ljubljani, s prepovedjo gibanja.

Leta 1947 ga je komunistično »sodišče« na klasičnem stalinističnem montiranem procesu (Nagodetovem procesu) »obsodilo« na smrt, potem pa »pomilostilo« na 20 let ječe.

Med predavanjem Alenke Puhar. FOTO: Ivo Žajdela

Hčerka je očetova pisma hranila, v kopiji tudi svoja

Pisma je oče pisal svoji hčerki, ki je odšla v Ameriko in je tam študirala filozofijo. Očetova pisma je hranila, v kopiji tudi svoja. Na koncu svojega dolgega življenja, dočakala je 98 let, umrla je leta 2022, jih je poslala dr. Jerneju Letnarju Černiču in Alenki Puhar, z željo po objavi. Zdaj je ta želja polovično izpolnjena, v načrtu je še drugi del oz. druga knjiga.

Za to knjigo, ki ji je Alenka Puhar napisala obsežno spremno besedo, dvesto opomb, zbrala fotografije in faksimile, je izbrala melanholični naslov, Skozi gosto noč, sposodila si ga je pri angleškem dramatiku Christopherju Fryju.

Ko je sin zaploskal, ko je komunistični »sodnik« očeta »obsodil« na smrt

Alenka Puhar je na svoj, skrajno zanimiv in poznavalski način govorila o Borisu Furlanu ter številnih ozadjih, ki jih je mukotrpno uspela odkriti in zbrati. Govorila je o nepopisno zadušljivem, stalinističnem in nevarnem vzdušju, v katerega so komunisti zaklenili slovensko družbo po vojni.

Udba, komunistična tajna policija, je posegala po vsem mogočem, da bi vedela vse o ljudeh in da bi jih čim bolj vklenila v okove strahu. Skrajno perverzna je bila njena »politika«, da je za ovajanje uporabljala tudi otroke, ki so ji poročali o svojih očetih. Leta 1947 je v sodni dvorani v Ljubljani sin zaploskal, ko je komunistični »sodnik« njegovega očeta »obsodil« na smrt.